Aksialni ležaji so razvrščeni v tri glavne vrste glede na to, kako prenašajo aksialne obremenitve:
Drsni (v obliki leče) potisni ležaji - znani tudi kot potisne podložke ali potisni obroči - podpirajo obremenitve prek natančno brušene, ravne drsne površine. Ta površina je običajno podprta s filmom mazalnega olja in ima pogosto obdelane utore za porazdelitev maziva. So kompaktni, odporni na udarce in zelo primerni za velike obremenitve pri relativno nizkih hitrostih.
Potisni kroglični ležaji so sestavljeni iz obroča kroglic, ki je nameščen med dvema utornima potisnima podložkama. Lahko prenesejo zmerne aksialne obremenitve pri visokih hitrostih z nizkim trenjem; vendar nimajo skoraj nobene zmogljivosti za radialne obremenitve in so zelo občutljivi na neusklajenost.
Potisni valjčni ležaji - ki vključujejo cilindrične, stožčaste ali sferične različice valjev - nadomeščajo kroglice z valji, s čimer se poveča kontaktna površina za izboljšanje nosilnosti. Stožčasti valjčni potisni ležaji lahko na primer prenesejo znatne kombinirane radialne in aksialne obremenitve v prenosnih sistemih z visoko zmogljivostjo.
Ali so potisni ležaji aksialni ali radialni?
Kot že ime pove,potisni ležajiso aksialne. Zasnovani so tako, da podpirajo aksialne obremenitve - sile, ki delujejo vzporedno s središčnico gredi - namesto radialnih obremenitev, ki delujejo pravokotno na gred. To je kritična razlika pri izbiri ležajev: radialni ležaji podpirajo prečne obremenitve in težo same gredi, medtem ko aksialni potisni ležaji nasprotujejo sili, ki bi sicer povzročila premikanje gredi vzdolž njene vzdolžne osi.
Pri uporabi industrijskih ležajev je bistvenega pomena razlikovanje med aksialno in radialno podporo. Aksialni potisni ležaji so zasnovani posebej za izpolnjevanje edinstvenih zahtev aksialne obremenitve, pri čemer zagotavljajo, da vrteče se komponente ohranjajo natančno aksialno lego in preprečujejo neželen premik pod delovno obremenitvijo. Ta specializirana zasnova je bistvenega pomena v okoljih z visoko zanesljivostjo, kjer lahko nepravilno upravljanje obremenitve povzroči prezgodnjo obrabo ali katastrofalno okvaro. Z izbiro ustreznega tipa ležaja za vsako smer obremenitve lahko oblikovalci zagotovijo optimalno delovanje in vzdržljivost celotnega sistema.
Smer obremenitve določa kontaktno geometrijo, ki nato narekuje, kje mora imeti material največjo trdnost, pa tudi, kako se mazivo dovaja in zadržuje. Standardna potisna podložka ima ravno, obročasto kontaktno površino, pravokotno na gred, ki omogoča porazdelitev aksialnih sil po celotnem obroču; radialni drsni ležaj pa je sestavljen iz cilindrične izvrtine, ki porazdeli bočne obremenitve po obodu. Če je katera koli vrsta izpostavljena obremenitvi, za katero ni bila zasnovana, se stična površina dejansko skrči in tlak naraste, kar na koncu povzroči poškodbo površine.
V praktičnih strojih ti dve vrsti bremen le redko delujeta ločeno; posledično večina aplikacij industrijskih ležajev združuje potisne nosilne elemente z radialno podporo. Naloga inženirja je zagotoviti, da vsako obremenitev prenese komponenta, ki je zasnovana zanjo - aksialni potisk je usmerjen na potisno površino, medtem ko so radialne obremenitve usmerjene na nastavek - s čimer se prepreči, da bi katera koli površina nosila obremenitev, za katero ni bila predvidena. Ko je potisni ležaj prisiljen prenašati znatne radialne obremenitve (ali obratno), je ta neusklajenost v porazdelitvi obremenitve pogosto glavni vzrok za prezgodnjo obrabo.